Vsakdanje vsakdanjosti

Že ničkolikokrat sem začela pisat nov post, pa nekako ne zberem dovolj volje in koncentracije, da bi ga dokončala.

Dežuje.
Pa naj bo. Načeloma ničesar nimam proti dežju, razen tega, da je zelo nepraktičen vremenski pojav.
Včeraj sem brala en članek v Dnevniku; druga stran, četrt strani zavzema slika dvojčic Jambrek (še posnetek iz Ekstra ali E+, saj ne vem, kako se je imenovala tista oddaja). Tudi proti njima nimam načeloma nič konkretnega za povedat, razen to, da sta bili kot voditeljici precej medli. Skratka, sta soustanoviteljici nekega zavoda za razvijanje medijske kulture (or sth); ok, vse lepo in prav (te stvari povsem podpiram, ker se mi itak zdi, da nam nasplošno močno primanjkuje kulture - na veliiiko področjih).
No, pod tisto enormno sliko (povsem nepotrebno), je pisalo naslednje (citiram):

Nekatere misli Polone in Špele Jambrek, soustanoviteljic Inštituta za razvoj medijske kulture, objavljene v Žurnalu »Življenje je tisto, kar se ti zgodi, ko si prezaposlen s početjem drugih stvari.« »Razmerje je kot trdnjava – ko si zunaj, hočeš noter, ko si notri, hočeš ven.« »Če bomo izbrale premožne partnerje, bomo našim potomcem omogočile varnost. In prav zaradi tega elementa se mi keš bejbe le ne zdijo tako plehke.«

Še dobr, da je tista o življenju, ki se ti dogaja ko delaš (planiraš) druge stvari, misel Johna Lennona. Whatever. Pa upam, da je una zadnja vzeta iz konteksta ali pa vsaj rečena z veliko mero cinizma.

Gššš, še dobr, da mam svojo musko.

J. S. Bach, koncert za dve violini v d-molu, vivace

Obožujem Bacha. Čeprav je tko mehaničen, je kompleksen. In tko zlooo intenziven. Pa še igramo ga:)