Ne vem zakaj, ampak že nekaj časa se mi v misli prav potiho kradejo nekdanje misli, vse nemirne in nemarne. Imam preveč časa za razmišljanje o preteklih stvareh? Elegantno se izognem razlagi, ki bi temeljila na dejanskih problemih in "problemih" tako, da zaključim, da me pač daje pomlad.
Classy.
Pravzaprav sem želela napisat zgodbo, zgodbico, sanjarijo, ampak jo bom raje zadržala zase. Once you start writing, it stops being real and becomes fiction. (citat iz enega filma)
Kaj se zgodi, ko zapišeš nekaj, kar je že v osnovi fikcija? Še bolj neresnično ali kvečjemu bolj verjetno? Ne vem, nočem niti razmišljati o tem.
Razmišljam o tem, kako zelo odvisni smo postali od računalnika (ja vem, pravi Sherlock sem). Nisem še tolk stara, ampak se povsem dobro spomnim časov pre-email, hudiča, povsem normalno smo funkcionirali celo brez mobitelov.
Danes so postali praktično naša čutila ali vsaj njihov podaljšek, kot nekakšen nepogrešljiv vmesnik med nami in preostalim svetom.
Če se že gremo ure ugašanja luči, dneve brez prometa ipd., zakaj se ne bi šli tudi dneva brez mobitela?
Je kdo z mano?
Če se že gremo ure ugašanja luči, dneve brez prometa ipd., zakaj se ne bi šli tudi dneva brez mobitela?
Je kdo z mano?
4 comments:
Jest sm za
To, fulkul =)
jest načeloma tut :) men ni problema brez mobitela, sam drugi mal težko brez mene :P tako, da si lahko nakopljem ene par grdih pogledov...
Ma sej v tem je poanta; men gre včasih blazno na živce, da se drugi (nekateri) obnašajo, kot da bi morala bit nonstop pri telefonu. Čeprav sej jest znam bit ista :)
Post a Comment