Poletna sopara

S skodelico dišeče, presladke kave, nekakšno grško sladkarijo, sveže umitimi lasmi, svojo glasbo v playerju in obsežno zalogo knjig iz knjižnice se veselim prihajajočih dni in tednov, ko sem uradno na polnjenju baterij.
Čeprav so dnevi vse pogosteje prekratki in jih moram zato povleči v noč, proti jutru, se ravno v času, ko tista svinčena svetloba, ki oznanja konec noči, počasi že začenja neprijetno skeleti teme vajene veke, ko se vse bolj vztrajno prebujajo ptiči in že resno razmišljaš o tem, da bi se pretvarjal, da si človek, ki v resnici vstane skupaj s soncem, zgodijo najlepše in najčistejše misli. In potem ponavadi zaspim.
Rada bi se naučila prej vstajati iz postelje, pa mi to pravzaprav nikoli ni prav dobro uspevalo.

In kaj se je vmes še dogajalo? Izpitno obdobje se je končalo, nato so sledili trije nori dnevi v belgijskem Desslu (Graspop Metal Meeting), zdaj pa se je na moje veliko veselje na veliko začelo dogajati v Ljubljani. Razmišljam, kam bi pobegnila septembra:)

Izpitno obdobje

Jap, to je več al manj vse...

Usodne zablode in splet naključij?

Ok, če ti pač kaj ni usojeno, ti zgleda ni.
Če gre cel večer po gobe, pač gre. In potem gre po gobe res ves večer. Čeprav v resnici sploh ni bilo tako zlo slabo. Slabše je, ko zveš za stvari, ki bi se lahko zgodile, pa se zaradi različnih spletanj niso.

Najhujše je, da se zaveš, da si še malo bolj konkreno zajebal stvar v ponedeljek po petku. Pa sploh nisi ničesar kriv, no, vsaj ne neposredno.

Ok, nisem ravno pristašica tetke usode, ampak včasih ti kaj preprosto ni namenjeno. Simpl k pasulj. Zdaj se sprašujem le še po razlogu, zaradi katerega se je vse to zgodilo.
Ajajaj, pač ni šlo.

Še dobro, da je Ljubljana skoraj na poti med Salzburgom in Beogradom.

Glasbeni opomniki

27. maj - Niet, Križanke (LJ)
28.-31. maj - Pozdrav iz Kotla 3 (Kamnik)
* * izpitno obdobje * *
Konec junija - Graspop Metal Meeting (Belgija)
19. julij - DJ Tiesto, Novalja (Pag)
Pa nek vmes je še Exit. Al pa lih tam nekje.

Na te stvari se gre (no, recimo - če ne druzga, se bo pred Križankam kamperal).
Na ene treh drugih se pa še igra. Oh well.

Kle mi en žužek ne da miru in se mi zaletava v lase. Ful moteče.
Pa teežkoooo glavo mam (zaspana).

Zgodba nekega večera

Ene deset osnutkov mam že, sam noben ni za objavo.

Ta dan ni moj dan, ta noč ni moja noč.
Na živce mi gre, ko se me polasti nemir. Pa ko se začnem preobremenjevat s stvarmi, ki se bodo mogoče zgodile v prihodnosti.
Čeprav se mi zdi, da je rek "Carpe diem!" velikokrat le zelo priročen izgovor za lenobo in beg pred realnostjo, je resničen toliko, kot si ga pač lahko privoščiš. Prej pa naredi vse, da bo tvoja prihodnost dobra pot, predvsem pa pot. Čeprav ne bo vedno tlakovana z rumenimi opekami, ki te ponesejo v čudežno deželo, boš dobro pripravljen na vse težave, ki nate prežijo v grmovju ob poti.
In začni delati danes.

In zgodba z nemirom?
Takrat mi najbolj paše, da grem na sprehod. Nogo pred nogo polagam toliko časa, dokler se ne pomirim, po dobro znanih poteh, v glavi pa v povsem drugi dimenziji, krožim toliko časa, dokler nisem ok - zato me, če me kdaj srečate na cesti, polju ali potki ob rečici, pobarajte le, če bo na mojem obrazu že droben smehljaj.
Znam se pomirit, samo čas zase rabim.
In frustrira me, ko ljudje ne razumejo, da "čas zame" pomeni, da sem resnično sama in urejam stvari v glavi. Včasih je pač vsega preveč.

Vsakdanje vsakdanjosti

Že ničkolikokrat sem začela pisat nov post, pa nekako ne zberem dovolj volje in koncentracije, da bi ga dokončala.

Dežuje.
Pa naj bo. Načeloma ničesar nimam proti dežju, razen tega, da je zelo nepraktičen vremenski pojav.
Včeraj sem brala en članek v Dnevniku; druga stran, četrt strani zavzema slika dvojčic Jambrek (še posnetek iz Ekstra ali E+, saj ne vem, kako se je imenovala tista oddaja). Tudi proti njima nimam načeloma nič konkretnega za povedat, razen to, da sta bili kot voditeljici precej medli. Skratka, sta soustanoviteljici nekega zavoda za razvijanje medijske kulture (or sth); ok, vse lepo in prav (te stvari povsem podpiram, ker se mi itak zdi, da nam nasplošno močno primanjkuje kulture - na veliiiko področjih).
No, pod tisto enormno sliko (povsem nepotrebno), je pisalo naslednje (citiram):

Nekatere misli Polone in Špele Jambrek, soustanoviteljic Inštituta za razvoj medijske kulture, objavljene v Žurnalu »Življenje je tisto, kar se ti zgodi, ko si prezaposlen s početjem drugih stvari.« »Razmerje je kot trdnjava – ko si zunaj, hočeš noter, ko si notri, hočeš ven.« »Če bomo izbrale premožne partnerje, bomo našim potomcem omogočile varnost. In prav zaradi tega elementa se mi keš bejbe le ne zdijo tako plehke.«

Še dobr, da je tista o življenju, ki se ti dogaja ko delaš (planiraš) druge stvari, misel Johna Lennona. Whatever. Pa upam, da je una zadnja vzeta iz konteksta ali pa vsaj rečena z veliko mero cinizma.

Gššš, še dobr, da mam svojo musko.

J. S. Bach, koncert za dve violini v d-molu, vivace

Obožujem Bacha. Čeprav je tko mehaničen, je kompleksen. In tko zlooo intenziven. Pa še igramo ga:)

Little L

Mood: prijetno nažrta, malo sitna pišem svojo zgodbo
Glasbena podlaga: Jamiroquai in Jamiroquai

Ne vem zakaj, ampak že nekaj časa se mi v misli prav potiho kradejo nekdanje misli, vse nemirne in nemarne. Imam preveč časa za razmišljanje o preteklih stvareh? Elegantno se izognem razlagi, ki bi temeljila na dejanskih problemih in "problemih" tako, da zaključim, da me pač daje pomlad.
Classy.
Pravzaprav sem želela napisat zgodbo, zgodbico, sanjarijo, ampak jo bom raje zadržala zase. Once you start writing, it stops being real and becomes fiction. (citat iz enega filma)
Kaj se zgodi, ko zapišeš nekaj, kar je že v osnovi fikcija? Še bolj neresnično ali kvečjemu bolj verjetno? Ne vem, nočem niti razmišljati o tem.

Razmišljam o tem, kako zelo odvisni smo postali od računalnika (ja vem, pravi Sherlock sem). Nisem še tolk stara, ampak se povsem dobro spomnim časov pre-email, hudiča, povsem normalno smo funkcionirali celo brez mobitelov.

Danes so postali praktično naša čutila ali vsaj njihov podaljšek, kot nekakšen nepogrešljiv vmesnik med nami in preostalim svetom.
Če se že gremo ure ugašanja luči, dneve brez prometa ipd., zakaj se ne bi šli tudi dneva brez mobitela?
Je kdo z mano?